|
Nasveti: |
|
|
|
|
|
Kakšno vodo nam prodajajo? Naše telo vsebuje približno 70 odstotokov vode, celo razvili smo se iz vode
in se še razvijamo (plod v maternici). Najpomembnejše telesne funkcije so
odvisne od vode, zato bi umrli, če bi bili nekaj dni brez nje. Voda je nujno
potrebna za transport snovi po telesu in za izločanje strupov njega. Zakaj se pa
do vode obnašamo tako mačehovsko, če vemo, kako pomembna je za naš obstoj? Voda je kot tovornjak Voda je v našem telesu zadolžena za transport snovi. Poenostavljeno povedano »prinese« koristne snovi do določenih organov, slabe pa »odnese« iz telesa. Pri tem sodelujejo seveda srce, jetra, ledvice, žolč, črevo, kri, limfa ... Molekule vode si lahko torej predstavljamo kot tovornjak, ki vedno nekaj prevaža. Koliko vode potrebuje naše telo, si lahko izračunamo na zelo preprost način: na vsakih 25 kilogramov telesne teže potrebujemo 1 liter vode, pri močnem potenju (šport, savna, druge telesne aktivnosti) pa dodatno količino. Po tej formuli bi morali moški, ki v povprečju tehtajo več, spiti več vode kot ženske.
Vendar je zelo zelo malo moških, ki dajo svojemu telesu dovolj vode. Moški spijejo dnevno tudi 6 skodelic kave, kakšen sok, kokakolo, najraje pa se odžejajo s pivom ali vinom. Če jim ponudiš vodo, te čudno gledajo, spijejo požirek ali dva, več pa ne gre po grlu. Zakaj? Ker sploh nimajo več razvitega občutka za žejo! Minister za zdravje bi moral uzakoniti obveznost pitja vode, pa bi naši slovenski moški živeli dlje in bolj kvalitetno. Podobno je pri otrocih. Zaradi ogromne količine sladkanih čajov, raznih šumečih pijač, sokov in ledenih čajov, ki so jim dostopne, ne prepozanjo več, kdaj so žejni in kdaj lačni. Telo kriči po vodi, oni pa sežejo po čipsu in sladkarijah.
Moja nečakinja in nečak sta zelo pridna in simpatična, zato ju vsako leto povabim na počitnice. Za skupno bivanje nimamo veliko pravil, samo dve: za piti dobita samo dobro vodo (ob izrednih priložnostih sokovi) in ne jemo sladkarij. Prav zanimivo je opazovati njun razvoj, iz povprečnega slovenskega otroka v slovenskega otroka z občutkom za žejo. Prve dni jima voda bolj težko steče po grlu (drugega pa od grte tete ne dobita), po nekaj dneh pa se pulita za steklenico in prepirata, kdo bo prej na vrsti. Ko sežeta po vodi zjutraj, takoj ko vstaneta, vem, da sta zopet odkrila svoj naravni nagon po pitju vode. Prvi pubertetniški mozoljčki čudežni izginejo, obraz jima sicer malo uplahne, tudi nekaj maščobnih celic izgine, vendar sta videti zelo zdrava in zadovoljna. Ko se vrneta domov, so domači navdušeni nad spremembo. Sicer mislijo, da je to zato, ker se nekaj tednov niso videli, vendar je »drugačen« videz posledica pitja vode in razstrupljanja telesa. Mogoče pa bi bili naši šolarji bolj zdravi, če bi v šoli pri malici dobili dobro vodo namesto sladkega kakava?
Poleg tega, koliko pijemo (in da sploh pojemo), je pomembna kakovost
vode. Če voda že vsebuje snovi, potem je tovornjak, ki bi moral prevažati
snovi po našem telesu, že poln. Voda, ki vsebuje na primer veliko
mineralov in pesticidov, našemu telesu ne koristi. Podobno je z drugimi
pijačami, kot so šumeče pijače, pa tudi čaji, zato moramo poleg pijač, ki
jih pijemo zaradi užitka, piti vodo, ki jo potrebujemo zaradi zdravja.
Kakovost vode se je mogoče določiti na več načinov. Najboljša je seveda kemijska analiza, ki pove, kakšne so snovi v vodi. Kemijsko analizo vode morajo po zakonu opravljati vodna gospodarstva, lahko pa jo naroči tudi posameznik pri ustreznih laboratorijih. Ne vem, kako je v Sloveniji, nemški dobavitelji pitne vode so zakonsko dolžni nadzirati približno 60 snovi v vodi. Še pred nekaj leti je bilo to število večje (približno 120), vendar se je kvaliteta vode tako poslabšala, da so bili rezultati testov porazni. Nemška vlada se je odločila za podobno potezo kot slovenska, znižala je mejne vrednosti in zmanjšala število nadzorovanih snovi.
Vendar je čisto vseeno, če pregledajo 60 ali 120 snovi, ker samo v poljedeljstvu uporabljajo preko 300 različnih snovi, ki so v pesticidih, herbicidih in fungicidih. K temu številu pridejo še rastni hormoni in antibiotiki iz živinoreje, k onesnaženosti vode pa prispevamo tudi mi sami z uporabo čistil in detergentov.
Največji problem pa so snovi (tako imenovani hormonski motilci), ki jih v kanalizacijo spustimo z urinom. Ostanki različnih zdravil, ki jih niti v čistilni napravi ne morejo prečistiti, pridejo v vodotoke. Najbolj problematični so hormoni iz kontracepcijskih tablet, ki jih lahko prek pitne vode zopet zaužijemo. Tudi moški! Ko moški zaužijejo ženske hormone, se v njihovem telesu začnejo dogajati spremembe. Manjša poraščenost (no ja, zdaj so v modi manj poraščeni moški, nekateri se celo brijejo, pa ne samo po bradi; manj poraščeno pa je lahko tudi lasišče, česar si ne želi noben moški), manj mišic, bolj ženstvena oblika okostja (nič več trikotnika, ampak zaobljeni boki) in najhujše: neplodnost ali vsaj zmanjšana aktivnost spermijev. Drastično se povečuje število parov, ki so fizično zdravi, pa kljub temu ne morejo zanositi, nihče pa jim ne pove zakaj. Kako zaskrbljajoče je stanje, je ugotovilo nemško ministrstvo za zdravje. V nemških rekah so v povprečju namerili 2 mg ženskih hormonov na liter vode. Že 0,5 mg/liter pa je dovolj, da ribe spremenijo spol. V nekaterih rekah plava tako samo še 30 odstotkov samcev in 70 odstotokov samic. Za nekatere moške bi bil to mogoče raj na zemlji, za obstoj rib (in nas ljudi) pa je to razmerje pogubno.
Mnogi zdravniki in zdravilci so že prepričani, da se zaradi uživanja slabe vode (ali sploh nobene) veča tudi število pacientov s kroničnimi boleznimi, težavami v delovanju ščitnice (hormoni v vodi), velik porast alergijskih bolezni (nezadostno izločanje trupov), nepravilni razvoj zarodkov in neplodnost.
Posebno poglavje so minerali v vodi. Težko je prejeti dejstvo, da so
minerali, ki so v vodi, za telo samo dodaten balast, ki po nepotrebnem
zaseda prostor na »tovornjaku«. Podjetja, ki polnijo mineralno vodo, so
desetletja prepričevala ljudi, kako pomembni so minerali v NJIHOVI
mineralni vodi. Dovolj mineralov, dobra prebava, preprečevanje nastanka
osteoporoze – so njihovi glavni prodajni argumenti. Nihče pa potrošnikom
ne pove (vsaj v Sloveniji ne), da so minerali v mineralni vodi
anorganskega izvora in za telo le malo uporabni. Ja, potrebujemo minerale,
vendar iz sadja in zelenjave, ki so organskega izvora.
Kakovost vode pa lahko ocenimo še iz enega, za nekatere mogoče spornega stališča: kako je energijsko kakovostna oziroma koliko vitalnih snovi je v njej. Izvirska voda pri izviru je polna energije in po polarnosti desno vrteča. Koliko energije ima voda, lahko izmerimo z bovisi, polarnost pa določi vsak dober radiestezist s tenzorjem ali bajalico. Energijsko kakovost vode zelo dobro prikazujejo kristali vode, če vodo zamrznemo in kristale pogledamo pod mikroskopom. Vodovodna voda nima kristalne strukture, izvirska voda jo ima, kar je v svoji knjigi Spomin Vode (Messages from Water) lepo dokazal Japonec Masaru Emoto.
Naši predniki niso imeli dostopa do vode, bogate z minerali. Pili so
studenčnico in prali s kapnico, ki vsebujeta malo mineralov. Do mineralne vode
niso mogli, ker se je nahajala nekaj sto metrov pod površjem, z izjemo redkih
izvirov. Danes pa vodo črpajo (tudi večino ustekleničenih vod) in jo po ceveh
pošiljajo do uporabnikov. Pri črpanju in transportu (če so cevi daljše kot 70
metrov) se poruši struktura vode; namesto desno vrteča, postane voda levo vrteča
in v telesu ne more opravljati svoje funkcije.
Tabela: Prevodnost vode in njen vpliv na organizem Vse testirane slovenske ustekleničene vode imajo dosti višjo prevodnost, kot pa jo telo potrebuje. »Zmagovalec« je voda iz Spara, ki jo polnijo pri izviru v Radomljah, najslabše pa se je po pričakovanju odrezala voda Izvir iz Radenske, ki je polna mineralov in verjetno še česa. Moj mož ni čisto zadovoljen s posplošeno trditvijo, da so minerali v vodi slabi, ampak pravi, da je treba pogledati, kakšni minerali se v njej nahajajo. Slaba za zdravje je na primer voda z veliko natrija (obremenjuje ledvice), bolj sprejemljiva pa je vsebnost hidrigenkarbonata (ker je bazičen deluje proti zakisanosti telesa – acidozi). Na nekaterih steklenicah smo našli tudi podatke o meritvah prevodnosti, vendar so bile vrednosti dosti manjše, kot smo jih izmerili mi.
Včasih vode vsebujejo tudi klor, kar je skoraj vedno znak, da so vodo klorirali, s tem so jo razkužili in podaljšali njeno obstojnost. Ne vemo, kaj uporabljajo slovenska podjetja (lahko bi nam povedala, a ne?), v tujini za konzerviranje vode uporabljajo ogljikov dioksid, ozon ali radioaktivnost, kar pa na steklenici ni označeno. Še večji problem pa so steklenice, ki kljub imenu niso iz stekla ampak iz plastike. Ta plastika že po desetih minutah odda v vodo snovi, ki delujejo podobno kot hormoni (pa smo zopet pri ribicah in hormonskih motilcih). Bi jih morali za to namesto ustekleničena voda imenovati »uplasteničena« voda? Fuj! Naprošamo torej proizvajalce, da začnejo točiti vodo tudi v steklenice iz stekla, po možnosti iz temnega stekla. Saj je pivo in vino tudi v temnih steklenicah, zakaj ne bi bila še voda, ki je za zdravje mnogo pomembnejša?
Tabela: Rezultati merjenja prevodnosti vode. Za primerjavo: ustekleničena francoska voda Volvic ima približno 200 μS/cm in velja za srednje dobro ustekleničeno vodo na nemškem tržišču.
Merilni aparat TDS lahko naredi vidne naslednje snovi v vodi: aluminij, amonij,
arzen, barij, bikarbonate, svinec, bor, bromide, kadmij, kalcij, kloride, klor,
krom, cianide, železo, fluride, kalij, baker, magnezij, mangan, natrij, nikel,
nitrate, pesticide, fosfate, živo srebro, žveplo, selen, srebro, silikate,
stroncij, sulfate, cink.
|